Otok Busuanga, mesto Coron🪸

Maja&Jure:)
Feb 21
5 min read

Updated: May 21

Celoten premik s Cebuja na Coron je šel kot po maslu. Do letališča naju je zjutraj zapeljal Grab, temu je sledil rutinski varnostni pregled in tokrat je bila “naključno” izbrana Maja, da jo pregledajo za droge. Ker je lepo vzgojena in s temi stvarmi ne želi imeti opravka, jo nasmejan varnostnik hitro spusti, še prej pa obema zaželi lepo potovanje še naprej. Ker je bila ura nekaj minut pred osmo, sva si na letališču kupila zajtrk in kavo. Zajtrk je bil ok, kava pa… rekel bom samo to, da je bila to najslabša kava, ki sva jo kadarkoli poizkusila. Vredna ni bila niti tistih nekaj požirkov, zato je vsebina lončka končala v odtočni cevi - ta ni imela problema z njo.😛

Ko so nas na letališču z avtobusom s terminala pripeljali do “avio parkinga”, se mi je kar smejalo, ko sva stopila ven. Pred nami je stalo propelersko letalo. O letu z njim sem sanjal že kot mulc in evo, to sem doživel ravno tukaj. Filipini, z moje strani ste dobili plus točko.🙂

Gremo proti naslednji destinaciji, otoku Coron oziroma Busuangi!

Prevoz

Za en dan sva imela namen na otoku najeti motor, a se na koncu zanj nisva odločila. Prometni kaos na ozkih obljudenih ulicah nama je enostavno vzel voljo do vožnje z njim, pa čeprav so ceste izven mesta lepe, široke in bolj “osamljene” (opaženo med premikom iz in do letališča). So pa cene izposoje podobne kot drugje, torej približno 500 PHP (8,24 €) za 24 ur.

Plaža in okolica

Lepe plaže so predvsem na bližnjih manjših otokih, dostopne samo s čolnom. No otoku Busuanga je plaža samo na SV strani otoka, v mestu Coron pa jih ni. 🙂

Hrana in kava

Pozna se, da je otok bolj turističen, temu primerno je več ponudbe. Kavarne so skoraj na vsakem koraku, poleg pa velikokrat ponujajo še razne frapeje, sadne sokove in tortice/palačinke. Ponudnikov hrane je tudi veliko, kjer lahko izbiramo med burgerji, mehiško, italijansko, filipinsko, morsko, hitro in verjetno še marsikatero drugo hrano 🙂 Naju sta s ceno in velikostjo porcij prepričali dve restavraciji. Prva je Balinsasayaw, kjer ponujajo vrhunski Sisig* s svinjino ali hobotnico, druga pa je Andok’s, ki je specializiran za pečenega piščanca na ražnju.

*Sisig je znana filipinska jed, tradicionalno pripravljena iz svinjskega mesa, začinjena s kalamansijem (vrsta citrusa), čebulo in čilijem.

Ljudje

Prijazni in nevsiljivi. Opazila sva, da na ulicah in drugod po otoku ni veliko starejših ljudi, ampak večinoma mladi. Mladi so v trgovinah, delajo kot turistični vodiči, na skuterjih, tuktukih, v gradbeništvu, kavarnah, frizerji… Vendar pa nama je bilo po Googlovem odgovoru takoj jasno zakaj je tako - povprečna starost na Filipinih naj bi bila 25 let.🙂

Aktivnosti

Ob prihodu na Busuango sva na letališču dobila kar pet letakov aktivnosti različnih ponudnikov. Še isti dan sva med njimi naredila primerjavo cene in ponudbe, ter se odločila za dve aktivnosti preko istega ponudnika.

Super Ultimate Tour ponuja raziskovanje rajskih skritih kotičkov z Bangkom - za Filipine značilni leseni čolni z bambusovimi stabilizatorji ob strani
Reef and Wrecks Tour - raziskovanje koralnega grebena ter potopljenih ladij iz 2. svetovne vojne z masko in dihalko

Na otoku pa sta tudi dva hriba na katera sva se morala povzpeti :)

Vzpon na hrib Tapyas - na vrh z osvetljenim križem vodi 721 stopnic, iz njega pa lahko vidimo celotno mesto, otok Coron ter “speče velikane” - 160 n.m.v.
Vzpon na najvišji vrh Busuange, 620m visok hrib Dalara

Navsezadnje se nama je Coron kot destinacija dopadel in poleg nastanitve se nisva veliko pritoževala, razen sem ter tja zaradi razmerja med ceno in standardom, ki nama še vedno povzroča nočne more. Uživala sva na izletu z ladjico, v hribih, šla sva tudi k frizerju (200 PHP moško in 250 PHP žensko striženje (3,3€ in 4€)), ter si privoščila 30 minutno masažo stopal (300 PHP oz. 5€). Kot omenjeno sva imela smolo le z nastanitvijo, saj ni bilo nobene ventilacije ali naravne svetlobe, ker je imelo edino okno v sobi pred sabo betonski zid.

Bonus*

Razglednica? Ne, hvala.

Misija: napisati in poslati razglednico.

Podava se vzdolž zaprašene, močno prometne glavne ulice in začuda ne preteče dolgo časa, ko v prijetni trgovinici zbirava med različnimi motivi. “Koliko stane ena?” Vprašava prodajalko. “25 pesotov” (0,40 €). Super, vzameva. Tako preprosto se nama zdi! “Ali je v bližini kakšna pošta?”.. “ummm… tega pa ne znam povedati, vem, da je bila nižje dol v mestu”... Okej, bova že našla s pomočjo Googlovega zemljevida, če ne, pa na ulici nekoga vprašava za smer. Popoldan, ko napiševa kartice se odpraviva na lov. Hodiva in hodiva, sprašujeva ljudi, vsak naju je pošiljal v svojo smer,.. Odločiva se, da greva vprašat na turistične informacije, podajo nama zemljevid in naju napotijo spet v isto smer kot je kazal že Google. Prideva tja, in namesto pošte je tam stala telovadnica. Greva še malo naprej, vprašava moškega ki naju pošlje še naprej, spet druga gospa nazaj. Za danes bo dovolj.

Naslednji dan se, odločena v zmago, ponovno odpraviva poiskati poštni urad. Začneva tam kjer sva prejšnji dan končala, pred telovadnico kjer na Googlu kaže, da je pošta. Vprašava gospo v pekarni in pove, da so jo nedolgo nazaj prestavili v novo stavbo malo naprej. Vesela, da imava končno malo bolj konkretno informacijo greva do te "modernejše stavbe" v tem mestu. Prideva tja in vprašava varnostnika, kje bi lahko našla to njihovo skrito pošto. Nasmehne se, ter s prstom pokaže na sosednjo stavbo. “Skozi tista vrata noter, v tretje nadstropje. Tam je pošta. Srečno”. Končno nekdo, ki nekaj ve! Vse super, dokler ne prideva do vrat… “vstop samo za zaposlene”... “pa dobro, kje pa je vstop za nas? Ali ni pokazal na ta vrata?” sprehodiva se za stavbo in tam na tleh opaziva znak za invalide. “Če imajo tukaj vstop oni, potem lahko vstopimo tudi drugi”.. greva do vrat in kaj na njih piše ponovno? “vstop samo za zaposlene”. Pa dobr, a ti mene zajebavaš. Vseeno vstopiva in glej no glej, notranjost izgleda obetavna. Greva v tretje nadstropje. Tam so se igrali trije otroci, ki so kot pokvarjena kaseta ponavljali vprašanje “what’s your name”. Sva rekla že 3x da sva Maja in Jure😀 Okej, KONČNO POŠTA! Vsa presrečna vstopiva skozi vrata in zagledava majhno sobico z dvema mizama, na njima pa polno papirjev, paketov, pisem in razglednic. Kaj takega lahko vidiš samo v filmu in tukaj. Uslužbenec je opazil, da imava v roki kartice in na mizi pokazal še cel pok drugih (približno 10cm debel pok), z elastiko spetih razglednic. Pove, da so trenutno brez poštnih znamk, vendar pa jih “najverjetneje dobijo jutri, a če gresta v Manilo priporočam, da jih pošljeta od tam”. Hvala stari, ampak tudi če jih še celo pot trogava v svojem nahrbtniku, od tu jih ne bova poslala. Tako se je zaključil najin dober namen pošiljanja spominov iz Corona. Ampak hej, mesto imava pa sedaj skoraj da v malem prstu!😉

Maja&Jure

KDAJ ČE NE ZDAJ?