Na vrh Indokine in nazaj – skrivnostno mesto Sapa na severu Vietnama (Fansipan & vasica Cat Cat)

Jure
Apr 14
2 min read

Odločitev, zakaj obiskati mesto Sapa v Vietnamu, ni bila težka. Že sama misel na skrivnostno mestece sredi hribov na severu Vietnama, 1500 metrov nad morjem in le 20 kilometrov od meje s Kitajsko, nama je zvenela kot prava dogodivščina. Prav tukaj pa se skriva tudi izhodišče za najvišji vrh Indokine – Fansipan (Phan Xi Păng).

zlata kača s pisanim napisom 2025 in sapa pred hotelom v Vietnamu — Leto 2025, leto kače

Ob 6.30 zjutraj sva v Hanoju pojedla zajtrk in se z Grabom odpeljala do avtobusne postaje. Sledila je 6 urna vožnja do Sape z vmesnim postankom. Na daljših razdaljah se običajno vsake 3 ure ustavijo na počivališču, kjer so stojnice s prigrizki, sadjem in - najpomembneje - straniščem.

V mesto Sapa sva prispela ob 15.00, kjer nas je pričakala gosta megla in nekaj ljudi, ki so ponujali prevoz do lokacije in treking ture. 3x rečeva “ne, hvala” in se peš odpraviva do nove nastanitve, vmes pa si ogledujeva kaj ponuja mesto.

Gosta megla ob prihodu

Prvih nekaj dni je bilo namenjenih temu, da do konca ozdraviva, čemur nizke temperature in ogrevanje na klimo niso pomagali. Pa vendar sva se 3. dan počutila toliko bolje, da sva se odpravila na prvi izlet.

Vasica Cat Cat

Je ena izmed najbolj znanih turističnih točk blizu mesta Sapa.

Pred vhodom naštudirava zemljevid poti, kupiva dovolilnico in se po ozkih stopnicah prepustiva stvarem, ki jih vas ponuja. Vasica je polna kotičkov za slikanje in trgovinic, kjer skoraj vsi prodajajo enake stvari. Cela izkušnja je bila zanimiva, mogoče za naju preveč turistična. Ugotavljava, da predvsem azijski turisti resnično radi najemajo tradicionalna oblačila in imajo cel fotošuting na vsaki lokaciji (seveda z najetim fotografom).

Fansipan

Po zajtrku kupiva karto in že smo v zraku! Gondola, ki sprejme do 35 ljudi, je ogromna. Peljemo se visoko nad tlemi, del poti celo med dvema hriboma, dokler se ne znajdemo v gosti beli megli, kjer ne vidimo ničesar več. Zdi se, kot da smo obstali nekje visoko med oblaki. Gosta megla naju spremlja vse do vrha in žal zakrije razgled, ki bi bil ob jasnem vremenu fenomenalen. A stati na 3.143 metrih nad morjem, na najvišji točki Indokine (Vietnam, Laos, Kambodža), je bil kljub temu veličasten občutek. Tempelj na vrhu, stopnice v meglo in zvok vetra – vse to je ustvarilo izkušnjo, ki si jo bova zapomnila za celo življenje 😉.

Palačinke!

Ob sprehodu do bližnje manjše restavracije, sva čez cesto opazila premično stojnico, kjer so pekli palačinke. Maja je takoj rekla, da bi jih, ter se strinjala s kompromisom, da greva ponje po večerji. Pojeva, plačava, greva proti... glej ga zlomka! Kam pa je šel? Kje so najine palačinke?! Alo ej, kaj se dogaja!? Palačinka mož je izginil.

Nič, morava ga poiskati! Žal se ni izšlo v najino korist in vlogo detektiva prepuščava drugim. A ker je že padla odločitev o palačinkah, zavijeva do bližnje restavracije s francoskim pridihom. Vesela, ker so na meniju, vzameva vsak svojo porcijo – polnjene z banano, Maja prelite s čokolado, jaz z medom. Nasmejana in s polnim želodcem zaključiva prečudovit dan.